Ideja za izlet: čudovita dolina Soče

Posočje nama s Petrom predstavlja enega najljubših in najlepših delov Slovenije, zato ni bilo nič presenetljivega, da sva se ga odločila obiskati takoj prvi vikend po odpiranju občinskih mej. Celotno območje res zelo dobro poznava, saj sva nekoč tu preživela po več podaljšanih vikendov na leto in ga raziskala v nulo 😊. Mislim, da skoraj ni slapu na tem območju, ki ga nisva obiskala in res, res jih je veliko. Peter je nekoč skakal s padalom in letališče v Bovcu je bilo idealno izhodišče, v soteskah in na slapovih Sušca in Fratarice sva uživala v kanjoningu, malo sva tudi plezala in hodila po okoliških gorah, spoznala kar nekaj čudovitih domačinov in še in še. Na tem območju se nahaja moja najljubša gora na svetu, Mangrt, na katero sva se odpravila že velikokrat preko vseh možnih pristopov, tudi preko noro izpostavljene, a čudovite ferate Via Italiana. Odkar sem postala mama, takšne prepadne izpostavljenosti moje telo ne prenaša več, a je že prav tako. Obstaja še veliko čudovitih stvari, ki jih lahko izkusim. Tu se nahajata tudi moji najljubši vasici v Sloveniji: Strmec in Log pod Mangrtom, najlepši slap v Sloveniji Zaročenca in še bi lahko naštevala. Ne, ne bi se preselila sem, mi je pa to eno ljubših, če ne najljubše območje v Sloveniji, tisto za mojo dušo.

En kolaž starih, starih fotk raziskovanja slapov v Posočju pa tule:

Na žalost pa nimava samo lepih spominov iz teh koncev, ampak tudi kakšnega drugačnega. V Bovcu smo bili, s takrat pol leta starim Lanom, tudi v času zadnjega hujšega potresa v Sloveniji, ki je imel seveda žarišče ravno tu. Verjemite, ni bilo fajn in ja, po tistem potresu je minilo kar nekaj časa, preden smo se ponovno odpravili sem. A kaj češ, tako je. Veliko od tega sva raziskovala še v letih pred dvema mulcema, to pa je res že kar nekaj časa nazaj. Od takrat se je veliko spremenilo, a vseeno, naravne lepote so ostale. In čudoviti skriti kotički, ki jih običajni turisti ne najdejo. In morda je čas, da v prihajajočih tednih napišem kaj več tudi o tem delu Slovenije.

Sem pa lansko leto že spisala članek: http://potepanja.com/sto-slapov-v-dolini-loske-koritnice/, morda kakšno idejo za raziskovanje dobite tudi v njem.

Tokrat sva se odločila za krožno pot in obisk par točk, predvsem tistih, ki jih že več let nisva. Iz Kranja sva se do severne Primorske odpravila po manj oblegani poti, preko Škofje Loke in Cerknega, seveda pa si lahko izberete tudi kakšno drugo.

Najprej sva turkizno zeleno barvo Soče opazovala v Mostu na Soči, potem pa sva se odpravila proti vasici Poljubinj, ki je izhodišče za obisk slapu Beri. Meni je Beri eden najbolj čarobnih slapov v teh koncih, tudi zato, ker je popolnoma nepoznan in moramo imeti že kar srečo, da na poti do njega ali pri njem srečamo še koga. V Poljubinju sicer ni veliko možnosti za parkiranje, a ker je tudi obiskovalcev malo, to ni težava. Pot do slapu pa je zelo dobro označena in primerna za vse, tudi za otoke. Po cca 30 minutah dosežemo slap, ki je v jutranjih urah še v senci, zato priporočam obisk sredi dneva.

Če imate dovolj časa si na tem območju lahko oglejte še slap Sopota (oziroma Soupat), ki se nahaja v še bolj odmaknjenih koncih, med Tolminom in Baško grapo. Čudovit pa je tudi Gregorčičev slap, ki je najvišji slap na območju Volarja in se nahaja med vasjo Selce in Vrsno.

Pot sva nadaljevala mimo Tolmina, kjer se v poletnih mesecih lahko ohladite na sprehodu ob čudovitih Tolminskih koritih, proti Kobaridu. Če boste obiskali Tolmin in korita, ne pozabite na obisk Javorce in čudovite cerkvice Svetega Duha na idilični lokaciji.

Pri Kobaridu pa se nahaja še en čudovit slap, Veliki Kozjak. Sicer visok samo 15 metrov, pa vseeno predstavlja eno najlepših kobariških znamenitosti, saj je res čaroben. Slap je namreč izdolbel temačno dvorano, ki se ji je udrl strop in katere dno zaliva tolmun modrozelene barve.

Ko se iz Kobarida peljemo severno proti Bovcu, nas na naši desni strani ves čas spremlja pogled na Krn in okoliške vrhove. Na tem delu se nahajajo tudi številni slapovi od katerih je sicer najbolj poznana Boka, a je precej turistična in nama manj ljuba. Čudovit pa je obisk soteske in slapov Sušca ter nama najljubših slapov Globišča na potoku Brčin, ki se nahajajo v bližini vasi Žaga proti mejnemu prehodu Učja.

Več o Bovcu in okolici bom napisala v posebnem članku, kmalu 😊. Tokrat pa samo slika bovškega “Matterhorna”, ki naju še čaka 🙂

Tokrat je bil Bovec praktično zapuščen in popolnoma brez obiskovalcev. Midva sva se odpravila dalje ob Soči navzgor, proti Trenti. Tu se nahajajo Velika in Mala korita Soče ter par mostov čez njo. Ta del Posočja je res lep. Med krajem Kal Koritnica in Soča se nahajajo Mala korita Soče in čudoviti naravni kamniti most ob reki, ki ga malokdo pozna. Tu je tudi najlepši viseči most čez Sočo in razgled na njena korita. A pozor, pri raziskovanju tega dela bodite previdni, saj se nesreče in zdrsi zaradi preveč poguma in premalo izkušenj pogosto dogajajo in Soča le te večinoma ne pusti nekaznovane, oziroma se končajo s smrtjo, kot se je pred kratkim zgodilo tudi poljskemu študentu ravno na tem območju.

Velika korita Soče pa se nahajajo tik ob poti v dolino Lepene. Lepena je tako lepa, da je že samo obisk te doline vreden našega časa. V Lepeni se nahaja tudi Šunikov gaj, oziroma mini slapovi v idilični dolini, iz katere se lahko podamo tudi do Krnskega jezera in naprej proti Krnu, Komni, Triglavskim sedmerim jezerom itd. Velika korita so zagotovo ena izmed najlepših naravnih znamenitosti na reki Soči, smaragdni tolmun ob njih pa v vročih poletnih mesecih predstavlja idiličen kotiček za ohladitev, predvsem za tiste malo bolj pogumne, ki jih nizke temperature vode ne zmotijo.

Od Velikih korit Soče nas vodi pot proti Vršiču mimo čudovite ledeniške doline Trente in njen najlepši del je zagotovo Zadnja Trenta, kjer so snemali filme o Kekcu in na začetku katere se nahaja izvir Soče, globlje v dolini pa čudoviti Zapotoški slapovi. Res noro lepo.

In na koncu seveda Vršič, kot izhodišče mnogih hribovskih poti in čudovitih razgledov. Eden izmed razgledov, ki jih ponuja cesta na Vršič je tudi tisti na znamenito Ajdovsko deklico v severni steni Prisanka in Prisankovo okno, preko katerega je speljana čudovita, a na trenutke tudi zahtevna pot na ta dvatisočak. Ena izmed njih.

Tu se je najin izlet končal. Seveda se lahko ustavite tudi v Kranjski Gori, ki pa je bila ta prvi vikend po odprtju občinskih meja že tako preveč oblegana iz strani ostalih Slovencev, zato sva se jo midva tokrat odločila izpustiti.