Francoski roadtrip in gorska pravljica v Chamonixu

Zadnji meseci so milo rečeno čudni. Ne morem reči, da so slabi, so pa nenavadni, posebni in polni izzivov. Saj vem, v vsaki težki situaciji je vedno en kup pozitivnih stvari in tudi te vidimo. A zadnje poletje preprosto ni bilo poletje, ki bi si ga želeli. Navkljub čudovitim trenutkom, ki so nam bili pravzaprav v kar veliki količini podarjeni in za katere smo res hvaležni, to ni to.

Vprašanje svobode je tisto, ki nas najbolj muči. Pa ne samo potovalne svobode, ampak tudi svobode na mnogo drugih ravneh. Covid je globoko posegel v naša življenja in vprašanja, ki jih odpira presegajo izključno zdravstveni nivo, čeprav se množično govori samo o tem. Zdravje na eni strani in posledice, ki jih ima virus na družbo na drugi. Za mene to niso lahke dileme in biti moder, hkrati odgovoren – ne pa vedno samo poslušen, je kar težko v teh trenutkih.

Naše poletje je bilo iz potovalnega vidika razdrobljeno. In to je nekaj, kar nikomur iz naše družine ne ustreza najbolj (no, mogoče je naša Iris tu izjema). Za pravi odklop in sprostitev midva s Petrom pač potrebujeva (vsaj) 3 tedne. Tri tedne brez pogleda na službeni mail, brez odgovarjanja na telefone, tri tedne brez ukvarjanja z dnevnimi težavami ter takšno ali drugačno organizacijo družinskega življenja, tri tedne odklopa in raziskovanja, miru in drugačnega sveta. To je seveda najina definicija dopusta. Ki žal izključuje ležanje na hrvaški obali (pa ni s tem nič narobe, samo nama Hrvaška ne odzveni). In takšnega dopusta nam poletje 2020 ni namenilo. Seveda vedno ne moremo dobiti tistega, kar si želimo in čisto o.k. je tudi tako. In seveda smo maksimalno izkoristili večdnevne izlete in na njih res uživali. Delček mene pa vseeno potiho sanja o trenutkih, ko se bo možno zopet odpraviti kam dlje. Pridejo ponovno takšni časi, v to 100% verjamem.

Kljub razdrobljenosti dopusta, pa sva se s Petrom vseeno v začetku avgusta želela odpraviti na malo daljši roadtrip. Kam, je bilo seveda vprašanje na dnevnem redu in plan sva res večkrat spremenila. Sprva sva imela v mislih sever, saj sva lansko leto na Norveškem tako uživala. A Danska je takrat imela še omejitev šestih potrjenih noči, Finska je tik pred zdajci uvedla karanteno za Slovence, Balkan ni prišel v poštev, v Grčiji smo bili lansko leto, Nemčija ali Avstrija nama ni dišala, Portugalska konec julija še ni bila o.k.….in tako je ostal zahod. In cca 10 dni. Prijatelji so nama predlagali Provanso in glede na to, da tam še nikoli nismo bili, sva idejo kar zagrabila. In si jo želela skombinirati s kakšnim dnem raziskovanja francoskih Alp. Brez predhodnih planov, rezervacij in kakšnih posebnih pričakovanj.

Poleg Francije sva na tem roadtripu obiskala še Monako (kjer jaz sploh še nisem bila), ampak sva zelo hitro ugotovila, da to ni za naju. Provansa pa je druga zgodba in je čudovita. Njene vasice, podeželje, narava, razgledi, hrana, turkizne barve kanjona Verdon, na stotine flamingov in soline v naravnem parku Camarque, mistični in čudoviti Abbaye Notre Dame de Senanque, rdeče skale Roussillona….

Z izjemo ogleda Avignona sva se velikih mest izogibala in se raje izgubljala v zakulisju le teh. Malo nama je štrene mešala edino vročina. Kombinacija 40 stopinj in klime ni bila najboljša in moje grlo je začelo protestirati. Zato sva se odločila, da se prej kot je bilo načrtovano pomakneva proti severu. A kam?

Sva rekla, da bova sledila vremenu. In skoraj začuda so ravno za prihajajoče dni napovedovali izredno toplo in popolnoma sončno vreme v okolici Chamonixa in »Bele Dame«, Mont Blanca. Neverjetna sreča, resnično. Štiri noči in dnevi, ki sva jih preživela (in prehodila) v okolici veličastnih tri in štiri tisočakov okoli Mont Blanca skorajda brez oblačka, so bili nekaj najlepšega, kar sva doživela do sedaj. Resnično veličastno in noro lepo. Tudi naporno, a vredno vsakega truda in vložene energije. Zagotovo kmalu spišem poseben članek o najinih poteh v okolici veličastnih gora in ledenikov. No, tu pa sva imela večkrat občutek, da sva nekje daleč na kakšnem drugem kontinentu. Bil je kič, dobesedno in brez pretiravanja.

Na pot domov sva se odpravila preko Švice in Italije, se zopet prehladila na klimi ter pozabila izklopiti mobilne podatke takoj prve minute v Švici in seveda na ta račun plačala visok znesek za telefon. Ah ja.

Dvojnost življenja. Na koncu tako ali tako šteje samo izkušnja. Tisto, kar ti je dala. Tisto, kar ostane. Tisto, česar se boš čez leta spominjal. Pri meni so to po navadi lepe stvari 😊

Bolj poglobljeni članki o provansalskih vasicah, pa o parku Camarque in Verdon, ter seveda o Chamonixu in okolici pa sledijo kmalu. Tule pa težko izbrane prve fotografije, ki pričarajo lepoto najinega francoskega roadtripa in gorske pravljice v okolici Chamonixa. Uživajte ob ogledu.