Čudovita Masai Mara

Ste gledali film Moja Afrika (angleško: Out of Africa)?

Kot mlada punca sem ga sama res velikokrat. In sanjala. O Afriki in o Masai Mari, saj se film dogaja v Keniji. In več kot 30 let kasneje sem jo dosanjala.

A če sem čisto iskrena ne morem reči, da sem nad Kenijo kaj posebno navdušena. Če seveda izvzamem prelepe nacionalne parke. In ta trenutek nimam nobene želje, da bi se v Kenijo še vrnila. Kontrast med lepoto narave na eni strani in tistim, kar vse Afrika v resnici je na drugi strani, je prevelik. Predvsem za mene, ki sem en velik empat in tako zelo senzibilna. Ko sem se vračala iz Kenije domov, sem bila samo resnično hvaležna. Za vse, kar me čaka v Sloveniji. Za majhne stvari. Za to, da živim v naši mali, zeleni deželi. Kar naenkrat so ti stvari bolj jasne. In svet ni več isti. Ti nisi več isti. Ja, potovanja te bogatijo. In kljub temu, da niso vedno samo oh in sploh, so za mene najboljša in največja in najbolj vredna investicija. Še vedno.

Kar pa seveda ne pomeni, da Masai Mara ni bila čudovita. Ker je. Prelepa je. Veličastna. Območje veliko približno 1500 kvadratnih kilometrov tik ob tanzanijsko kenijski meji ponuja neverjetne in nepozabne prizore živali in narave.

Masai Mara se nahaja na jugozahodu Kenije in je eden najlepših afriških naravnih rezervatov. Skupaj z nacionalnim parkom Serengeti v Tanzaniji po vsej verjetnosti tvori najbolj raznolik, neverjeten in spektakularen afriški ekosistem. Oba nacionalna parka sta v naravi eno samo veliko območje prostrane savane in fantastičnih naravnih prizorov. Ločena z državno mejo seveda, a v naravi te meje v resnici ni. Narava se ne ozira na naše razmejitve in prav je tako.

Kljub lepoti Masai Mare pa moram vseeno zapisati, da med safarijem v Serengetiju in v Mari obstaja kar nekaj razlik. Resda je Kenija malo bolj razvita, z boljšimi cestami in malo boljšo infrastrukturo. A če bi že morala izbrati, so mi bili tanzanijski safariji ljubši. Ne lepši, samo ljubši. Zdi se mi namreč, da so rangerji in vodiči v Serengetiju bolj spoštovali naravo in divji živalski svet. Bolj so spoštovali poti in območja, kjer se sme voziti in tista, kjer se ne sme. Če je bil naš voznik v Tanzaniji počasen, je bil kenijski hiter in divji. Vožnja do Mare je bila tako polna prehitevanj v škarjice. V parku se je vozilo vsepovsod, tudi tam, kjer se ne bi smelo. Sploh si ne predstavljam, kako to izgleda v ne-korona časih, saj nas sedaj prav veliko na srečo ni bilo. Pa še ena, ne tako majhna razlika med organizacijo safarijev v Keniji in Tanzaniji. V Tanzaniji smo imele punce za ves čas safarija (Serengeti in Ngorongoro) s seboj tudi kuharja, ki nam je 3x dnevno pripravil res izjemno okusne in obilne obroke. V Keniji pa smo imeli prehrano organizirano v samopostrežnih restavracijah in ni bila nič posebnega. Prej dolgočasna, kot okusna. A v Afriko res nismo odšli zaradi hrane. Pač pa zaradi čudovitih safarijev in spoznavanja drugačnih kultur, navad in običajev.

Če je fotogenični Amboseli najlepši naravni dom slonov, pa v Masai Mari kraljujejo velike, divje mačke. Svobodne v čudovitem svetu prostrane savane. In točno to nam je Masai Mara dala. Animal planet live.

Spominjam se, da smo Jacksonu (kot je bilo ime našemu kenijskemu vodiču in vozniku), pripovedovali, kako smo v Serengetiju več kot eno uro čakali geparda ležečega v travi, da bi se le prebudil in se nam pokazal. A se je prav lepo požvižgal na nas. In tako je gepard ostal edina neuresničena želja Serengetija. In Jackson pravi: »Ah, no problem. You will see cheetahs so close in Mara, don’ worry«. In res, točno je vedel, kam mora zapeljati, seveda iz poti in nas tako že navsezgodaj pripeljal do čudovitega geparda. In popoldan še enkrat. Vau.

Tako kot v Serengetiju, se tudi v Masai Mari odvija največji naravni živalski spektakel, The big migration. Velika selitev več stotisoče gnujev in zeber. Največkrat se le ta ob reki Mari odvija v avgustu in takrat so baje že od najzgodnejšega jutra popolnoma zasedene najboljše fotografske pozicije. Jeep pri jeepu, baje. V ne-korona časih, seveda. Na srečo sedaj ni bilo ne duha in sluha o kakšni hudi gužvi, prav tako pa je bila Velika migracija v juliju še v zahodnem Serengetiju, kjer smo punce imele res veliko srečo in jo doživele čisto od blizu. Reka Mara pa gosti tudi številne hipote in krokodile, ki si jih lahko ogledaš peš in čisto od blizu. A seveda pod budnim očesom rangerja.

In ko se že malo naveličaš žiraf in zeber in gnujev in hipotov in ja, tudi levov in te Jackson vpraša: »Kaj pa bi zdaj?«

In jaz čisto iskreno odvrnem: »Zdaj bi pa res samo še enega leoparda, čisto od blizu«

Haha, ja seveda Tina, you wish 😊

Ampak v Mari ni nič nemogoče. Jackson obrne avto, prime v roko svoj woki-toki, s katerim komunicira z ostalimi vozniki jeepov in čez 10 minut navdušeni in hvaležni, čisto od blizu opazujemo leoparda na drevesu. Pod drevesom se sicer sprehajajo lev in levinje, ampak who cares. Mi smo našli leoparda tudi v Mari 😊 In velika želja najmlajšega člana ekipe, ki ni bil z nami puncami na safariju v Serengetiju, se je tako uresničila.

Ja, po eni strani je čist fajn imeti svojega voznika na safariju, ker na ta način zagotovo vidiš veliko več živali. In ker afriški safariji večinoma niso najcenejša stvar na svetu, sploh pa ne v Keniji in Tanzaniji, tako resnično polno izkoristiš čas in vložen denar. A čisto iskreno, na prihodnjih potepanjih po Afriki, upam da nekoč nekje, bova s Petrom potovala drugače. Levov in leopardov in nosorogov in vseh možnih živali je bilo na tem popotovanju res veliko. To sem si srčno želela, ker sem preprosto nora na naravo in njen živalski ter rastlinski svet. In težko si predstavljam, da bi bilo lahko iz vidika doživetja afriških safarijev sploh še kaj lepšega. Mogoče smo imeli samo srečo. Mogoče je tako vedno. Ne vem. Vem pa, da je bilo kljub vsem lepotam premalo svobode, bilo je prenaporno, preintenzivno, preveč polno vseh možnih doživetij in prehitro. In zato vem, da bova naslednjič, kadarkoli to že bo, kjerkoli v Afriki, potovala brez agencije, sama, v svojem ritmu. Bolj kot se starava, počasnejši je ta ritem. In prav je tako 🙂